Ljudje z različnimi izkušnjami prinesejo druge ideje, drug pogled in več kreativnosti, je prepričan Igor Pavel. Prokurist, ustanovitelj in nekdanji direktor Dobrovite Igor Pavel je v 30 letih iz podjetja s petimi zaposlenimi soustvaril organizacijo, v kateri dela več kot dvesto ljudi s statusom invalida, med njimi veliko z izkušnjo duševne bolezni.
Dobrovita danes slovenskemu podjetništvu nastavlja ogledalo in odpira širše vprašanje: ali bi bila tudi druga podjetja učinkovitejša, če bi manj »upravljala delovna mesta« in bolje razumela posameznika?
Intervju z Igorjem Pavlom, prokuristom in dolgoletnim direktorjem Dobrovite. Z njim se je pogovarjala Petra Kovič, novinarka Nedela.
Petra Kovič: Dobrovita je nastala iz socialnega poslanstva, danes pa zaposluje več kot dvesto ljudi. Je to še vedno socialni projekt ali povsem prava poslovna zgodba?
Igor Pavel: Od začetka je bila ideja zelo jasna: vzpostavljati delovna mesta za težje zaposljive ljudi, predvsem tiste z izkušnjo duševne bolezni. Toda za to smo morali najti programe in dejavnosti, ki so dovolj donosni, da ta delovna mesta sploh lahko obstajajo. Če želiš zaposlovati ljudi, potrebuješ posel. Potrebuješ naročnika, prihodke, kakovost in organizacijo. Dobrovita svoje prihodke ustvarja na trgu. Naročniku moramo ponuditi kakovostno storitev in biti cenovno konkurenčni. Nihče od nas ne pričakuje manj samo zato, ker zaposlujemo težje zaposljive ljudi. Mi želimo konkurirati. Kot včasih rečem, smo toliko nori, da želimo konkurirati.
Petra Kovič: Poslovni model ste z leti večkrat spremenili. Kako ste iskali dejavnosti, s katerimi bi lahko hkrati ustvarjali prihodke in zaposlovali ljudi?
Igor Pavel: Na začetku smo veliko poskušali. Bili smo kreativna delavnica, preizkusili smo šiviljsko delavnico in kartonasto galanterijo. Iskali smo dejavnost, ki bi bila dovolj donosna za zaposlovanje ljudi. Nadaljevali smo z urejanjem okolice. Ko smo dobili večji posel z občino, smo lahko rasli, profesionalizirali dejavnost, kupovali opremo in pridobivali znanje. Toda hitro se pojavi tipično poslovno vprašanje: ali želiš biti odvisen od enega samega naročnika? Seveda ne. Zato smo začeli pridobivati fizične stranke, podjetja, ameriško ambasado in druge naročnike ter tako razpršili tveganje. Potem smo naleteli na problem: poleti imaš ogromno dela, pozimi bistveno manj, zaposlenih pa ne moreš preprosto odpustiti in jih spomladi vzeti nazaj. Zato smo razvili čistilni servis, ki je ublažil sezonskost.
Petra Kovič: Sledilo je sestavljanje proizvodov. Zakaj je bila ta dejavnost za Dobrovito zanimiva?
Igor Pavel: Ker omogoča postopno usposabljanje. Človek lahko po daljšem obdobju brezposelnosti ponovno pridobi delovne navade, se usposobi in morda čez nekaj mesecev, leto ali dve odide na odprti trg dela. Jaz sem tega vesel. Če nekdo pri nas pridobi izkušnje in nato najde zaposlitev pri drugem delodajalcu, je to zame uspeh. Pomeni, da smo opravili svoje delo. Sestavljanje smo sčasoma dvignili na zelo visoko raven. Pridobili smo standard kakovosti in zagotovili stoodstotno sledljivost. Natančno se ve, kdo je kaj naredil, kdaj in kako. Če se na primer pri izdelku za avtomobilsko industrijo čez nekaj mesecev pokaže napaka, je mogoče ugotoviti, kje je nastala. S tem dvigneš kakovost storitve in tudi njeno vrednost.
Petra Kovič: Pozneje ste zavestno začeli iskati dejavnost z višjo dodano vrednostjo.
Igor Pavel: To je bila moja jasna želja. Iskal sem dejavnost, pri kateri je vstopni prag višji zaradi potrebnega znanja ali tehnologije. Če je vstopni prag višji, je manj konkurence in praviloma tudi več možnosti za višjo dodano vrednost. Tako smo razvili geodetsko dejavnost. Danes je v tem oddelku več kot deset zaposlenih, med njimi odgovorni inženirji, ki lahko izdelujejo in podpisujejo elaborate. Pomembno se mi zdi tudi to, da lahko v strokovno zahtevnejšem okolju najdemo prostor za človeka s statusom invalida, ki lahko s svojimi sposobnostmi sodeluje v procesu. Ne smemo avtomatično predpostavljati, da lahko ljudje z določenimi omejitvami opravljajo samo preprosta dela.
Petra Kovič: Začeli ste kot socialni delavec. Kako se človek s takšnim ozadjem nauči voditi organizacijo z dvesto zaposlenimi?
Igor Pavel: Na začetku sem imel predvsem znanje socialnega dela. Študiral sem tudi duševno zdravje v skupnosti in moje izhodišče je bila želja pomagati ljudem. Ko podjetje raste, ugotoviš, da samo to znanje ni dovolj. Zato sem se dodatno izobraževal iz podjetništva in se moral finančno opismeniti. Prehod od petih zaposlenih do dvesto je ogromna sprememba. Pri petih se skoraj vse dogovoriš med vrati. Vsi vedo, kaj se dogaja. Pri tridesetih ali štiridesetih zaposlenih to ne deluje več. Vpeljati moraš procese. Stvari morajo biti jasno povedane, dogovorjene, spremljane in evalvirane. To je rast podjetja.
Petra Kovič: Veliko ustanoviteljev se prav pri tej točki ujame v past: »Sam bom naredil, ker znam najbolje in najhitreje.«
Igor Pavel: Točno to. Ko nekaj dolgo delaš in vodiš, hitro dobiš občutek: jaz najbolje vem, jaz bom pokazal, jaz bom naredil hitreje. Morda res, ampak vprašati se moraš, kaj ob tem vidijo tvoji sodelavci. Bolje je dati priložnost drugim. Na začetku je to lahko časovno potratno. Sestanki, dogovarjanje, pogovori, odpiranje vprašanj in razmišljanje o različnih možnostih vzamejo čas. Toda več glav več ve. In še nekaj je pomembno: če smo se odločili skupaj, potem smo za odločitev tudi skupaj odgovorni. Pri avtoritarnem načinu vodenja se ta del pogosto izgubi.
Petra Kovič: Zaradi strukture zaposlenih ste morali zelo zgodaj razviti individualen pristop. Je to morda lekcija Dobrovite, ki bi jo lahko prevzela druga podjetja?
Igor Pavel: Najprej je pomembna komunikacija. Jasno moraš povedati, kaj želiš, se pogovarjati s sodelavci in oblikovati skupino ljudi, ki prevzame odgovornost. Pri človeku, ki ima določeno oviro, je individualni pristop še bolj pomemben. Pri nekom je ovira zdravstvena, pri migrantu je lahko jezik ali nepoznavanje kulturnih navad, pri tretjem nekaj povsem drugega. A bistvo je podobno: razumeti moraš človeka in ugotoviti, kako ga vključiti ter kje lahko največ prispeva. Vseh ljudi ne moreš postaviti v isti kalup.
Petra Kovič: Toda za podjetje individualni pristop, mentorstvo in prilagajanje dela pomenijo tudi čas in strošek.
Igor Pavel: Seveda. A dobra ekipa ne nastane sama. Potrebni so iskanje ljudi, usposabljanje, delo z njimi, čas in energija. Če človeka ne razumeš in z njim ne komuniciraš, lahko ostane velik del njegovega potenciala neizkoriščen. Vsak lahko nekaj doda s svojega področja. Ko različno znanje in poglede zložiš skupaj, lahko dobiš boljšo rešitev.
Petra Kovič: Tudi sami ste imeli mentorja, od katerega ste se naučili zelo veliko.
Igor Pavel: Da. Ogromno sem se naučil v Trstu, kjer sem delal na območju nekdanje psihiatrične bolnišnice v Parku svetega Ivana, v eni prvih večjih socialnih kooperativ v Italiji, Cooperativa Sociale Lavoratori Uniti di Franco Basaglia (CLU). Tam sem videl, kako so se nekdanji pacienti, ki so bili desetletja v psihiatrični bolnišnici, začeli vključevati v delo in se pozneje redno zaposlovali. Veliko sem se naučil od predsednika socialne kooperative, gospoda Roberta Colapietra. Opazoval sem, kako dela z ljudmi. Bil je direktor, socialni delavec in hkrati človek, na katerega so se zaposleni obračali z zelo različnimi vprašanji. Imel pa je tudi poslovno žilico. To dvoje se ne izključuje.
Petra Kovič: Konceptu, ki ste ga tam videli pred desetletji, bi danes morda rekli vključujoče vodenje.
Igor Pavel: Takrat temu gotovo nismo tako rekli. Ideja je bila preprosta: vsak si zasluži dostojno delo in pošteno plačilo za delo, ki ga opravlja. Vsak je lahko nekako vključen. To mi je ostalo.
Petra Kovič: Pri organizaciji dela danes govorimo tudi o tem, da ljudje nimamo enake energije, koncentracije ali ritma. Bi morali pogosteje iskati odgovor na vprašanje, v kakšnih okoliščinah posameznik najbolje dela?
Igor Pavel: Predvsem moraš pogledati, kaj zmore, kakšne so njegove sposobnosti in kaj potrebuje, da lahko dobro dela. Pri naših zaposlenih je to morda bolj očitno. Nekdo potrebuje drugačen pristop, več podpore ali več časa.
Toda v resnici smo si vsi različni. Pomembno je, da človeka poslušaš in ga vprašaš: Kako razmišljaš? Kako si prišel do tega? Zakaj nekaj narediš drugače? Različni pogledi lahko koristijo tudi poslu.
Petra Kovič: Torej različnost ni samo socialna kategorija, ampak lahko ustvarja poslovno vrednost?
Igor Pavel: Seveda. Ljudje z različnimi izkušnjami prinesejo druge ideje, drug pogled in več kreativnosti. Problem nastane, kadar smo že vnaprej prepričani, da nekaj »ne gre«. Veliko smo obremenjeni s predsodki. To ne velja samo za invalidnost, ampak za različnost na splošno. Živimo v heterogeni družbi. Zakaj potem ne bi bila heterogena tudi podjetja?
Petra Kovič: Velike korporacije mnogo govorijo o ESG, raznolikosti in vključevanju. Kje vidite nevarnost, da vrednota postane samo korporativna kljukica?
Igor Pavel: Veseli me, da korporacije te stvari prepoznajo in zapišejo, želim pa si, da bi jih tudi izvajale. Bil sem mentor pri uvajanju Listine raznolikosti Slovenije in pomagal udeležencem pripravljati projekte za uvajanje raznolikosti v njihovem delovnem okolju. Včasih sem videl precej absurden položaj. Matična družba nekje v Evropi zahteva politiko raznolikosti, podjetje zato pošlje človeka na izobraževanje, on pa mora za udeležbo porabljati dopust. Če nekaj zapišemo med vrednote podjetja, mora biti to vidno tudi v njegovem vsakdanjem življenju.
Petra Kovič: Slovenija ima na področju zaposlovanja invalidov dolgo tradicijo. Smo tu bolj napredni, kot si običajno priznamo?
Igor Pavel: Po mojem mnenju imamo področje zaposlovanja težje zaposljivih in invalidov v primerjavi s številnimi državami kar dobro urejeno. Imamo dolgo tradicijo invalidskih podjetij in zakonodaje. Pomemben korak je bil kvotni sistem. Delodajalci morajo glede na dejavnost zaposlovati določen delež invalidov oziroma lahko sodelujejo z invalidskim podjetjem ali zaposlitvenim centrom. To je imelo zanimiv stranski učinek. Podjetje, ki morda sicer nikoli ne bi sodelovalo z invalidskim podjetjem, je dobilo ekonomski razlog, da to preizkusi. In potem je videlo: ti ljudje lahko povsem dobro opravijo delo. Storitev je kakovostna. S tem se zmanjšuje tudi stigma. Včasih mi je kdo rekel: kako lepo, kako humano, kar počnete. Samo pri meni ne. Danes je tega bistveno manj.
Petra Kovič: Torej lahko tudi pragmatičen ekonomski ukrep spremeni odnos družbe?
Igor Pavel: Seveda. Včasih potrebuješ tudi korenček. Podjetja so ugotovila, da lahko namesto plačevanja določenega prispevka naročijo storitev pri invalidskem podjetju. Delo mora biti tako ali tako opravljeno. Če dobijo dobro storitev in hkrati izpolnijo svojo obveznost, je to racionalna poslovna odločitev. Toda pomembno je, kaj pride potem. Začne se sodelovanje. Ljudje se srečajo. Vidijo, da stvari delujejo. In s tem se počasi spreminjajo tudi predsodki.
Petra Kovič: Delo pri vaših zaposlenih nima le ekonomskega učinka. Opisovali ste primere ljudi, pri katerih se je po zaposlitvi stabiliziralo tudi življenje.
Igor Pavel: To sem videl velikokrat. Nekdo je prišel k nam in začel delati. Dobil je strukturo. Začel je prihajati denar. Socialni položaj se je umiril, doma so se stvari začele urejati, prihodnost je postala bolj predvidljiva. Človek se je bolje počutil.
Delo je veliko več kot samo plača. Daje strukturo dnevu, socialno okolje, občutek pripadnosti in občutek, da si potreben.
Petra Kovič: To je zanimivo tudi za podjetja, ki iščejo odgovor, kako povečati zavzetost zaposlenih.
Igor Pavel: Ljudje potrebujemo skupnost. Zdi se mi, da je je danes manj. Včasih se je skupina ljudi zbrala, skupaj nekaj naredila, uredila okolico in potem še naredila piknik. Zdaj je vsak bolj zaprt v svojo škatlico, s svojim telefonom in svojim wifijem. Na delovnem mestu preživimo ogromno časa. Pri nas si zato veliko prizadevamo tudi za pozitivno vzdušje. Poskušamo se zabavati, se smejati in poskrbeti, da se sodelavci dobro počutijo. Tudi to ni samoumevno.
Petra Kovič: Dobro počutje v poslovnem svetu hitro zveni kot mehka tema. Kako ga vi povezujete z uspehom?
Igor Pavel: Zame je uspeh pravzaprav to, da se dobro počutiš v svoji koži. Seveda potrebujemo tudi potrditve od zunaj. Nekdo jih potrebuje več, drugi manj. Odvisno je od ambicij, sposobnosti, znanja, pripravljenosti za delo in radovednosti. Toda na koncu je pomembno tudi to, kako se počutiš sam s seboj.
Petra Kovič: Kateri princip vodenja je za vas najpomembnejši po treh desetletjih dela z ljudmi?
Igor Pavel: Spoštovanje. Treba je biti spoštljiv do človeka ne glede na to, v kakšni krizi je, kako je videti ali kako se njegova stiska kaže navzven. Ne vemo, kaj je zadaj. Pustiti mu moraš dostojanstvo. Če bo imel primeren prostor in priložnost, se bo odprl in povedal. Mene ljudje zanimajo. Zanima me, kako razmišljajo, kako nekaj vidijo in zakaj sprejmejo določeno odločitev. Še bolj zanimivo pa mi je čez deset let pogledati nazaj in videti, kam jih je takšno razmišljanje pripeljalo. Videl sem ogromno zgodb.
Petra Kovič: Je to morda bistvo poslovnega modela Dobrovite: veliko razumevanja za človeka, vendar brez zniževanja poslovnih standardov?
Igor Pavel: Da. Eno ne izključuje drugega. Spoštljiv odnos do ljudi ne pomeni, da kakovost ni pomembna. Mi smo podjetje. Naročnik pričakuje dobro storitev. Naša naloga je ugotoviti, kako organizirati ljudi, znanje in procese, da jo lahko zagotovimo.
Petra Kovič: Če po 30 letih potegnete črto, kaj ste se naučili o vodenju?
Igor Pavel:Da se veliko stvari da narediti, če imaš dober tim. Toda tim ne nastane sam.
In predvsem: nikoli ne uspe enemu človeku samemu. To velja za podjetje in verjetno tudi za življenje.
Petra Kovič: Gospod Pavel, kaj je vaša supermoč?
Igor Pavel: Vztrajnost. Narejen sem na dolge proge. Tudi športno. Rad sem tekel maratone. Pri maratonu je veliko v glavi. Pride trenutek, ko bi najraje odnehal. Takrat moraš nadaljevati. Verjetno je bilo podobno pri Dobroviti. Trideset let je vendarle precej dolg tek.
Avtorica Petra Kovič
Intervju je bil objavljen 25.10.2026 v Nedelu: https://www.delo.si/nedelo/vseh-zaposlenih-ne-mores-postaviti-v-isti-kalup



